Kompaski v Avstraliji: Prve tri dni od doma

torek in sreda, 15.-16.7.

Zjutraj smo se s kombijem odpeljali do Benetk. Tam smo zelo dolgo čakali na oddajo kovčkov. Preden smo šli na letalo, smo šli še nekaj na hitro pojest. Na letalu je bila oznaka svetovnega prvenstva v nogometu. Sedeli smo v čisto zadnjem delu letala. Vsak je imel svoj televizor na katerem je lahko: gledal kako letalo leti, gledal filme, igral igre, poslušal glasbo ...

Let do Dubaja je trajal 5 ur. Tam je bilo ob sestopu z letala,.ob polnči, »prijetnih« 34 stopinj. Kako je šele podnevi ... Do Adelajde smo leteli še 12 ur. Na letališču so nas pričakali avstralski Slovenci. V hotelu pa so nas nastanili v družinsko sobo brez dnevne svetlobe z dodatkom zelo hrupne ventilacije v sosednjem jašku. Še dobro, da smo bili utrujeni in smo nekako prespali noč. Potem pa zahtevali in dobili drugo, bistveno boljšo sobo :) Še dobro, da smo se držali nasveta in s seboj vzeli dodatno odejo in spalno vrečo! Brrrr ...

Letalo s katerim smo leteli, je imelo za Jošta pomembno oznako

Na letalu

Iz napisov lahko razberete, da smo bili tule že nad Avstralijo (slika zaslona na katerem smo spremljali potek poleta)

soba s čudovitim razgledom (za zaveso so sivi plastični paneli - da ne bi preveč motil pogled na notranjost ozkega jaška)

četrtek, 17.7.

Zala in Jošt sta trdno spala do 10h, ko sva ju zbudila s svežim kruhom za zajtrk. Dopoldne smo se odpravili na krajše raziskovanje osrednjega dela Adelajde. V parku smo srečali dve zanimivi raci in čudne priče na drevesih, ki čivkajo čisto drugače kot naši vrabci (najbrž po avstralsko ?). Najbolj nam je bila všeč osrednja pokrita mestna tržnica, ki jo sestavlja kar lepo število malih uličic z raznovrstno ponudbo skoraj vsega kar si ćlovek zamisli.

Popoldne smo se skupaj odpravili v univerzitetni kampus, kjer smo skupaj z ostalimi udeleženkami klekljarskega kongresa postavljali razstavo slovenskih čipk in promocijsko stojnico za naslednji kongres, ki bo 2016 v Ljubljani.

Ko smo končali s postavljanjem razstave, okoli pol šestih, je bila zunaj že trda tema! Potem pa smo se mi štirje podali na zakladolovsko srečanje, kakih 10 kilometrov iz centra. No, najprej na iskanje pravega avtobusa do tja ... Našli smo ga s pomočjo prijaznega domačina in še prijaznejšega šoferja avtobusa. Na srečanju je bilo kar veliko domačih zakladolovcev, ki so nas zelo prijazno sprejeli. Z nami so poklepetali, nam svetovali kaj vse si lahko v naslednjih dneh ogledamo v okolici mesta, morda se z njimi uspemo celo dogovoriti za skupen izlet v nedeljo. Za konec pa nas je eden od njih še odpeljal naravnost do hotela :)

Zdaj gremo pa čez cesto, kjer lahko zastonj pridemo do interneta (v našem hotelu računajo 55 centov na minuto ...).