Torek, 22.7.2014
Po zajtrku smo se
spokali iz sobe, pustili pol prtljage v hotelu, ostalo pa naložili v najeti
avto in se odpeljali iz Adelajde proti jugu. Po levi strani ceste, seveda
:-) K sreči smo se dva dni prej že
vozili naokrog z domačinkami in smo se nekako navadili, na »pravo stran« ceste.
To je še posebej zoprno v križiščih, ko je treba zaviti desno, tako da zapelješ
čez desno vozni pas na levo stran ceste ... Prav tako k sreči, sem se tudi
avtomatskih menjalnikov navadil že na več vožnjah po Kanadi, pa v Beograd ...
Tako se je izkazalo za največji problem upravljanje smernih kazalcev – namesto
njih vedno vklopim brisalce :-) saj sta tudi ti dve ročki nameščeni nasprotno
kot pri nas ...
Na kengurujski
otok smo se namenili odpluti šele z zadnjim trajektom, ob šestih popoldne, zato
smo se najprej preko vinorodnih pokrajin odpeljali proti obalnemu mestu Viktor
Harbor. Tam smo si najprej ogledali »The Whale Centre«, potem pa še Granitni
otok. To je mali otoček nedaleč od obale pri središču mesta. Na njem so nekoč
zgradili pomol na katerem so raztovarjali večje ladnje, saj je bilo morje pri
obali mesta preplitvo. Zato so na otok zgradili tudi železnico za prevoz
tovora, po kateri so vagone vlekli konji. Železnica od obale na otok še deluje,
a danes konjički prevažajo le turiste. Tudi nas so :-) Ja, na otoček smo se
pustili odveči, potem pa smo ga peš raziskali podolgem in počez. Res je zanimiv
– geološko, rastlinsko in živalsko. Razgledi preko zaobljenih granitnih
balvanov na širjave oceana so kar kičasto lepi! Skale pa na več mestih nenavadno
izpodjedene. Z otočka smo na celino odšli po mostičku peš. V mestu smo poiskali
še trgovino, nabavili hrano za naslednja dva dni, na hitro pojedli nekaj
toplega s piščančjim mesom, potem pa že odbrzeli proti trajektu, v 60 km
oddaljeni Cape Jervis.
Med ¾ urno vožnjo
s trajetkom se je popolnoma stemnilo, nas pa je čakalo še 145 km vožnje čez
otkok, do rerviranih hišk. Še posebej so nas opozorili, da je ponoči na cesti
zelo veliko živali, zato smo vozili precej pod doveoljeno hitrostjo. Lahko bi
rekli, da iz kilometra v kilometer počasneje, saj se je tudi število živali o
cesti, živih in mrtvih, vse skozi povečevalo. Res smo videli veliko malih
kengurujev wallabiyev, nekaj večjih redečih kengurujev in obilico malih
rakunastih živalc, ki so še najbolj brezglavo tekale čez cesto. Z obilico
potrpežljivosti in nekaj sreče, števila žrtev prometnih nesreč med živalmi
nismo povečali. Smo pa morali dvakrat ustaviti, da so se živalce umaknile s
ceste – enkrat se je kosmatinec mirno umival sredi ceste, drugič pa smo čakali,
da se nam dva kenguruja umakneta izpred vhoda v kamp.
V kampu sta našo
družbo pričakali dve odklenjeni,prijazno pogreti brunarici. Ker je bilo še
dovolj zgodaj zvečer, smo se vsi skupaj (trije otroci in deset odraslih) vrgli
na pripravo in pospravljanje palačink. Ob tem smo nazdravili z lokalno najbolj
poznanim vinom shiraz. Najprej na današnjo novico, da je sopotnica Maja
sprejeta na študij biologije, potem pa, z rahlo zamudo še na Vanetov rojstni
dan.
Kaj prida okolice
na otoku danes res nismo videli, zato pa smo debelo zazijali, ko nam je ob
razlaganju prtljage iz avtov pogled ušel navzgor – nebo je bilo POLNO zvezd,
rimska cesta se je kot velik, močno svetel pas pela čez sredino, zvezde so
sijale neverjetno močno! Ja, tako je to, če ponoči DALEČ naokoli ni svetlobnega
onesnaženja. Pa še vreme se nas je usmililo in vsaj še za danes zvečer umaknilo
grozeče oblake, ki nam za naslednja dva dneva obetajo dež ... Bomo videli, kam
se bomo v slabem vremenu na otoku sploh lahko odpralvili. Nekaj idej je na zalogi
tudi za ta primer :-)
Granitni otok v
čudovitem sončnem vremenu: otroci pod »kačjo glavo« in Jošt na enem od
skalnatih »prodnikov«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar