10. dan - Južni del Kengurujskega otoka

Zalin in Joštov zapis:

Zjutraj je bilo zelo sončno, zato so nekateri šli ven opazovat živali. Zala pa je medtem spala. Ko smo se vsi zbudili, smo začeli pakirati kovčke. Z avtom smo se odpravili raziskovat še južni del otoka. Ustavljali smo se pri različnih zakladkih, potem pa še na prečudoviti obali. Jošta je zalil val morske vode in imel je čisto mokre čevlje, zato je okoli hodil v kroksih. Po kratkem ogledu zaliva smo šli v Kingscote poiskat trgovino in nekaj za pojest. Jedli smo vsak svojo res malo pico, s premerom približno 15 cm. Potem smo se odpeljali do zakladka, blizu katerega je bila plaža iz samih školjk. Od tam smo šli do razgledišča na vrhu že porasle sipine. Do tam je vodilo kar 521 stopnic. Potem smo se namelili nekam, kjer bi lahko videli pelikane, a namesto njih smo videli mnogo kengurujev. Do pristanišča z našim trajektom smo prišli že v mraku. Ko pa smo prišli do motela, kjer smo bili že nekaj časa prej, smo ugotovili, da so nam pozabili postaviti še eno posteljo. Zato je moral Jošt spati na tleh v spalni vreči.

Vanetov zapis:

Drugo jutro na otoku nas je pričakalo čudovito umito nebo. A so nas potem čez ves dan razveseljevale lokalne plohe gostega dežja – skratka, povsem aprilsko vreme! A mi se nismo dali. Po zajtrku smo pospravili in zapustili hiško v kateri smo se zelo dobro počutili. Odpeljali smo se v Tjuljnji zaliv, a smo po gorenjsko zavrnili mamljivo ponudbo za polurni sprehod med tjuljnji za 80 dolarjev ... smo se včeraj bili povsem enako blizu celi koloniji teh kosmatih, simpatičnih živali – brezplačno. Namesto tega smo za vodnika vzeli zakladolovski nasvet in obiskali drugi del zaliva. Tam tjuljnjev sicer ni bilo, ker si za počitek raje izberejo skale kot mivko, zato pa se nam je odprl pogled na fantastično peščeno obalo! Veliki zelenomodri valovi so se lomili na plitvini pred obalo in med drugim zalili nepazljivega Jošta čez čevlje :-)

Iz zaliva smo se odpravili polni novih čudovitih slik v spominu in na fotoaparatih. Najprej v Kingscote, »glavno mesto« na otoku, v katerm živi celih 1800 prebivalcev ali tretjina vseh otočanov. Tja smo zavili predvsem zaradi obnovitve zalog hrane za na pot in na kosilo, torej v supermarket in pa na pico v italijansko restavracijo – ker so očitno pred kratkim zaprli hvaljeno prodajalnico z morskimi jedmi. No, prodajalna z zelo mamljivo ponudbo rib in vsega živega (hm, mrtvega) iz morja še obratuje, a hrane ne pripravljajo več.

Na zadnjem delu poti proti trajektu smo si pripravili še tri oglede: najprej smo šli v neko naselje ob obali gledat banksije (Simona bo razložila kaj je to) in zraven našli še pravo školjčno obalo – namesto peska obalo prekrivajo same školjkice ... Potem smo se povzpeli po 521 stopnicah na pravo pravcato peščeno sipino, visoko celih 100 metrov! Sipina je stara nekaj tisoč let, ima obliko polmeseca in je skoraj povsem poraščena z grmičjem. Sipina je zanimiva že sama po sebi, poleg tega pa nudi širen razgled čez slane močvare in čudovite zalive vzhodnega dela otoka. Zadnji ogle je bil pravzaprav vožnja po polotoku, na katerem je rezervat za vodne ptice in rastline slanih močvirij. Napačno smo predvidevali, da bomo tam videli pelikane. Namesto tega smo med počasno vožnjo po zelo luknjasti makadamski cesti srečali na desetine kengurujev na večernem sprehodu.

Tik pred nočjo smo zaparkirali pred trajektom in si po treh dneh v čakalnici privoščili toliko interneta, da smo v svet poslali blog za minula dva dneva. Z otoka smo odpluli ob pol osmih, v Adelajdo pa pripeljali malo po deseti. Za eno noč ponovno v isti motel kot prve dni. Potem pa novim dogodivščinam naproti, severno od mesta.

Mesojedka. Skoraj takšna kor pri nas.

Tjulnji zaliv: čudoviti razgledi, pesek, valovi.

Peščena sipina, nastala pred par tisoč leti, je danes predvsem izvrstno razgledišče z višino 100 m nad morjem.