13. dan - Po slikoviti pokrajini Flinders Ranges

Za današnji dan smo si izbrali malo bolj avanturistično pot po stranskih cestah skozi osrednje območje parka Flinders Ranges, po soteskah Bunyeroo in Brachina ter cestah, ki vodijo do njiju. Razgledi, barve, živali in ostale zanimivosti na poti so presegle naša pričakovanja. Res je bilo lepo, še vreme je bilo kičasto sončno in temperature med 15 in 20 stopinj. Kar dobro za zimo :-)

Videli smo kenguruje z dolgimi črtastimi repi (rumenonogi kenguru – yellow-footed wallaby), ki živijo v polpuščavskih dolinah in na skalnih pobočjih nad njimi.Nad nami sta leteli zelo veliki ujedi, po sliki sodeč sta bila orla – bomo pokazali. Pot je raj za geološke navdušence, Simona pravi, da je na njej kar mrgolelo geoloških zakladov (bili so štirje :-) Med njimi najdišče najstarejših fosilov živali na Zemlji. Prav na mestu, kjer so v skalah sledi odvzemanja vzorcev kamnin, smo našli malo večje okostje, ki se ga je še držalo nekaj kože. Ne, ni bilo fosilno okostje izpred 620 milijonov let, temveč ostanki kenguruja.

Poleg geoloških zakladov smo poiskali tudi »navadne« s škatlicami, če so se nam ravno nastavili na pot, a zaradi njih nismo hodili z začrtane poti.

Vsem je bila današjna pot skozi park zelo všeč. Zali so bili najbolj všeč »lookouti«, torej razgledišča, Joštu pa kenguruji s čtrastimi repi. Nikomur med nami pa niso bile všeč zelo nadležne muhe, ki so nas spremljale večino poti.

Park smo zapustili po cesti ravni kot puščica, ki nas je izmed hribov popeljala v brezmejno ravnino z mnogo bolj suhim, skoraj puščavskim značajem. Približno 50 kilometrov smo prevozili po različno dobrih prašnih cestah. Priznam, da sem glede na slike in satelitske posnetke pričakoval bistveno slabšo cesto. V resnici je bila cesta slaba le v zadnji soteski. Tam je speljana večinoma kar po razriti strugi reke, ki tam občasno očitno pokaže svojo moč, v vmesnem času pa jo toliko zrijejo, da je spodobna za vožnjo s terenci. Ko smo spet zapeljali na asfalt, smo na železnici v bližini ceste ugledali (vsaj za nas) zanimiv prizor: približno dva in pol kilometra dolg vlak - smo izmerili na GPS! Priznamo, da vagonov nismo šteli, jih je bilo pa veliko :-)

Ravna asfaltna cesta naj je dokaj hitro znova pripeljala v mestece Quorn, kjer smo prespali že predvčerajšnjim. Po vrnitvi v Radarsko zavetje (kot mu pravita Zala in Jošt), kjer bomo tudi tokrat prenočili, smo se ustavili na večerji v hotelu Transkontinental. Predvidevamo, da sta hotel in osebje videla že dosti boljše čase in mnogo več obiskovalcev. Pred šestdeset leti in nekaj več. No, bar je bil kar poln domačinov, ki so navijaško spremljali tekmo ameriškega nogometa. Mi pa smo edini naročili tudi hrano. Nanjo smo čakali zelo dolgo, večerja pa je bila okusna.

Na jutranjem sprehodu na bližnji hribček je bil Vane pod budnim nadzorom domačih volnatih štirinožcev.

Po tejle cesti smo se vozili :-)

Bilo je res čudovito, z eno samo brenčečo napako (v velikem številu). Nekoliko zmazano jo lahko vidite na sliki.

 

Tile progastorepi kenguruji so pa še kar pridno pozirali.