V kampu smo se
dogovorili, da se v nedeljo vrnemo in pri njih prespimo še eno noč. Prijazno so
nam ponudili, da lahko v hiški pustimo svoje stvari, plačamo pa le za dve
nočitvi. Po zajtrku smo se odpeljali proti severu. Na začetku je bila pokrajina
še podobna tisti, skozi katero smo se vozili včeraj, nato pa je bilo vedno manj
dreves, le še bodeči grmički in zelišča. Ker je trenutno najbolj moker del
leta, je okolica še kar zelena, so pa tu zimske temperature čez dan kar okoli
20 stopinj. Ob poti smo pobrali nekaj zakladkov, ki so bili večinoma
postavljeni na zanimivih mestih – z lepimi razgledi, zgodovinskih točkah ... Med
enim od postankov smo v daljavi videli veliko drvečo žival. Najprej smo
pomislili na kamelo. :) Skozi teleobjektiv fotoaparata pa smo videli, da gre za
emuja, ki se mu nekam strašno mudi – tako zelo, da so posnetki čisto spacani. Na
srečo smo kasneje našli nekaj bolj primernih (in pri miru) za fotografiranje. Že
sredi dne smo prišli v Rawnsley park, v katerem smo najeli hiško. Ta je že v
bližini hribov, kjer območje ni tako sušno kot spodaj na ravnini. Nato smo se
odpravili na izlet v Wilpena pound – zanimiv krožni greben, ki obdaja plosko
kotanjo s premerom približno 17 km. V njej so nekoč pasli živino, zdaj pa je to
zavarovano območje. Povzpeli smo se na razgledišče, s katerega je čudovit
razgled. Med hojo navzdol smo srečali še eno žival, ki smo si jo vsi želeli
videti v naravi, a nam to do zdaj še ni uspelo. Zala je zaslišala šumenje v
grmovju in kmalu zatem kup bodic. Glave nismo videli, ker je kljunati ježek
vztrajno brskal po tleh in se nam hotel skriti. Seveda smo videli tudi precej
kengurujev in papig.
Wilpena Pound –
del razgleda na veliko kotanjo
Pisana papiga
Kaj se skriva pod
kupom bodic?
Eden od grebenov
v večernem soncu
Ni komentarjev:
Objavite komentar