Quorn, pardon,
Radarsko Zavetje, smo zapustili v novem sončnem dopoldnevu in se ob ozkotirni
železnicie »Pichie Richie« odpeljali na zahod, proti Port Augusti, ki leži že ob
obali. Tam smo zavili v botanični vrt, ki je specializiran za suholjubne
rastlinske vrste. Vrt se razprostira na več kot 24 hektarih (ljubljanski ima
približno 2 ha). Simona si je vzela čas za daljši ogled, medtem ko smo se
ostali trije posvetili kavi in čaju v prijetnem centru za obiskovalce. Skupaj
smo potem prehodili še krajšo pot z najbolj značilnimi in najbolj znamenitimi
rastlinami Avstralije.
Potem nas je pot
vodila na jugovzhod, bolj ali manj blizu obale. Krajši postanek smo naredili v
nekem obmorskem mestecu z »najdaljšim« pomolom v Avstraliji. Tja smo prišli
ravno ob največji oseki, kar se je izkazalo za zelo zanimivo, saj je razlika
med plimo in oseko tod kar precejšnja. Zato so se od obale daleč proti morju
raztezale širne planjave mivke. Postalo nam je jasno, zakaj so v tem mestu, v
času, ko je bilo največje pristanišče za pretovor žita v Južni Avstraliji
potrebovali tako dolg pomol!
Več časa smo
posvetili ogledu zanimivega otočka, ki mu lahko rečemo otok ali polotok –
odvisno od plime ali oseke. Danes nanj vodi široka asfaltirana cesta, ki pa jo
visoka plima prav tako preplavi. Sprehodili smo se ob obali, opazovali veliko
jato kormoranov in se čudili (no Simona niti ne) velikemu številu zelenih
grmov, ki rastejo na območju visoke vode, saj jih v času plime preplavi skoraj
do vrha.
Med vožnjo po
avtocesti proti Adelajdi smo naredili še en postanek, tokrat pa namenjen
polnjenju lačnih želodčkov. Lokalne restavracije začnejo s pripravo toplih
obrokov šele ob šestih zvečer, a so nam v eni od njih prijazno svetovali obisk
lokala s sveže pečenimi piščanci. Res smo dobili dobro kosilo, mlajša dva pa še
sladoled za povrhu.
Med vožnjo do
Adelajde se je povsem stemnilo, a Garmin nas je prijazno in brez problemov
pripeljal do pravega hotela. Moramo reči, da smo bili nad sobo, oziroma celim
apartmajem prav prijetno presenečeni, saj je za nekaj malega več denarja kot
prvi motel v Adelajdi ponujal bistveno večje udobje, dve ločeni spalnici,
kompletno kuhinjo, brezplačen internet (tega so v motelu prodajali za 55 centov
na minuto!) in priročno garažo za naš najeti avto. Zala je ugotovila, da bi
takšno stanovanje lahko za silo uporabili kar za normalno življenje, le manjši
problem bi imeli z namestitvijo vse robe, ki jo imamo doma ...
Kmalu smo
pobegnili v postelje, saj nas je čakalo zgodnje vstajanje – ob po petih! Potem
pa skok do Cairnsa in tropov! Jupi!
Desert pea -
nacinalna roža (Južne?) Avstralije. Slikana v botaničnem vrtu.
Oseka in veliko
mivke do morja
Kormorani na otoku, ki ni pravi otok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar