17. dan - Na Veliki koralni greben!

Dan obiska koralnega grebena. Po posvetu z domačini smo se odločili, da si privoščimo obisk zunanjega dela koralega grebena, saj pravijo, da je tam vidljivost veliko boljša, kot bližje obali. Ob osmih je po nas prišel mini avtobus in nas odpeljal do ladjice. Na srečo za danes niso prodali vseh prostih mest, zato nas je bilo na krovu le 27 (in ne 60). Že na poti proti grebenu, so nas poklicali na sprednji krov, ker je mimo priplaval kit grbavec. Najprej smo večkrat videli njegovo plavut, nato hrbet in nazadnje nam je nekajkrat pomahal še z repno plavutjo. To ni bil edini kit, ki smo ga videli, ampak prvi od petih. Noro! Pred prvim postankom smo dobili plavutke, masko in po želji neoprensko obleko. Voda je imela 25 stopinj, zato smo nekateri šli v vodo le v kopalkah in majici s kratkimi rokavi. Že prvi postanek je bil super. Videli smo različne korale, ribe, morske kumare ... Tik ob ladjici nas je pričakal velik ribon, ki mu je ime Angus. Star je že 13 let in vsa leta prihaja pozdravit obiskovalce. Pusti se celo pobožati. Zaradi valov je nekaterim na krovu postalo slabo. Mira pa se je slabo počutila pri prihodu iz vode. Na drugem postanku smo imeli voden ogled koralnega grebena. Pokazali so nam različne vrste koral in rib, počohali smo dve različni morski kumari in si ogledali velikansko školjko, ki lahko živi tudi 100 let in več. Videli smo tudi male pisane ribice, ki živijo skupaj z morskimi vetrnicami, ki jih zaradi popularne risanke poznamo pod imenom Nemo. Pravijo, da so jih zaradi popularnosti ogromno lovili za akvarije in da so zdaj postale kar precej redke. Mimo nas je plavalo kar nekaj majhnih morskih psov. tokrat je bil za slabost ob prihodu iz vode »na vrsti« Vane. Res čuden hec – na precej zibajoči ladjici nič, po polurnem plavanju in občudovanju lepot pod površjem morja pa ja. Še dobro, da slabost ni dolgo trajala.

Na krovu nas je čakalo hladno kosilo, sadje ter čaj in kava. Po kosilu so nam pripravili še kratko predavanje o koralnem grebenu in njegovih prebivalcih. Na tretjem postanku je od naše skupine šla v vodo le Simona. Ostali so ostali zunaj, nekateri zaradi slabosti, Jošta in Zalo pa je zeblo. Na tem mestu je bil greben najbolj bogat z ribami, morskimi zvezdami, raznovrstnimi in raznobarvnimi koralami. S krova so pa videli celo želvo. Ta dan je vsekakor eden vrhuncev našega potepanja po Avstraliji. Tričlanska posadka naše ladjice je bila super. Zelo so prijazni, navdušeni nad delom, ki ga opravljajo, pripravljeni povedati vse, kar je koga zanimalo. Dvomim, da bi lahko dobili boljšo ekipo! Na poti nazaj smo za nameček videli še dva kita, nato pa smo se zasidrali v pristanišču in se prijetno utrujeni odpeljali nazaj domov.

Po večerji sta Vane in Zala šla še do mesta v trgovino in na sladoled. Na večernem sprehodu pa sta ponovno srečala mehkega, oranžnega muca, ki smo ga videli že včeraj na pomolu. Ko smo bili že vsi lepo v hiški in brali ..., pa je prišla Mira z alarmom za gekona, ki je prilezel v njihovo kuhinjo. Seveda smo ga šli vsi takoj pogledat. Bil je tako luškan, da bi ga vzeli kar s seboj domov.

Ladjica s katero smo danes prepluli več kot 100 kilometrov! In nekaj potnikov.

Šnorkljar Jošt s koralo, ki jo imenujejo »Mashroom coral«. Res je podobna klobuku mušnice. Je pa trda kot kamen – zaradi kalcitnega zunanjega skeleta.

Množica različnih koral in še več ribic.

So pa naokrog seveda tudi večje rib(etin)e. Angus se ni pustil le božati ampak tudi fotografirati.

Pa še en zamah s kitovo repno plavutjo za pozdrav od koralnega grebena.

 

Tale muc je Zalo in Vaneta prišel pozdravit na večernem sprehodu. Slikca pa je od včeraj, ko smo ga spoznali na bližnjem pomolu.

16. dan - Port Douglas, uživanje na morju

Po zajtrku smo se najprej odpravili v mesto, da rezerviramo obisk koralnega grebena. Pregrešno je drago, ampak, če smo prišli na ta konec sveta, je to treba videti. Komaj čakamo četrtek. Nato smo se sprehofili na razgledišče nad mestom in na poti proti domu zavili še na plažo, kjer so Zala, Jošt in Mira preizkusili tropsko morje. Voda je zelo topla, danes je bila zaradi vetra kar valovita. Kopalcev pa ni dosti. Večina ljudi se sprehaja po plaži, brodi po nizki vodi, ali sedi v senci pod palmami. Zala in Jošt pravita, da so tkončno prave počitnice. Po kosilu smo poskusili papajo. Okus je še najbolj podoben povprečni meloni. Drugega tropskega sadja v trgovini ni. Zvečer smo kar izpred hiške gledali luno v obliki črke U. Je to prvi ali zadnji krajec? V soju lune so letale jate velikih netopirjev (fruit bats). Bilo je pretemno, da bi jih ujeli na fotoaparat.

Mangrove

Razgled na plažo

Uživanje v vodi

15. dan - V tople kraje!

Pokonci smo bili že ob pol petih. Hitro smo zložili v kovčke še zadnje stvari in se odpeljali na letališče. Do tja je šlo brez težav, prav pred letališčem pa smo naredili nekaj krogov, preden smo zadeli pravi dostop do pakirišča za vračilo najetega avta. Ker ob tej zgodnji uri nihče ne sprejema vtomobilov, smo avto pustili na parkirišču, ključe pa vrgli v škatlico, namenjeno za tovrstna zgodnja (ali pozna) vračila avtov. Do Cairnsa smo leteli prek avstralskih puščav, šele tik pred cijem se je pokazal strnjen gozd ... in morje. Že zjutraj je bila temperatura zunaj prijetnih 23 stopinj. Na letališču smo počakali Mojco, Majo in Miro, ki so priletele iz Melbourna. Med tem je Vane ugotovil, da bo bistveno ceneje, če za en dan najamemo avto za 8 oseb, ki ga lahko vrnemo v Port Douglasu, kot če kupimo enosmerne vozovnice za avtobus. Odločitev ni bila težka. V Port Douglasu smo se namestili v prijetnem počitniškem naselju Mango Tree. Ker je bilo precej vetrovno, se nismo odločili za kopanje, ampak smo šli raziskat mestece in v trgovino po hrano. Po dolgem času bomo spet jedli nekaj doma pripravljenega – oziroma nekaj, kjer priloga ni pomfri. Mira je skuhala odlične špagete z bolonjsko omako. Mmmmm! Zala in Jošt sta preizkusila bazen, ki sodi k apartmajem. Zvečer pa smo šli še na ogled dolge peščene plaže.

Pogled na avstralsko puščavo z letala

Zala in Jošt v bazenu

Specialiteta iz lokalne trgovine

Morjeee!!!

Rakovice, ki živijo v luknjicah v mivki, v mivki iščejo hrano. Prečiščeno mivko oblikujejo v kroglice, ki jih skotalijo iz rova. Teh je na obali vse polno.

 

14. dan - Nazaj v Adelajdo

Quorn, pardon, Radarsko Zavetje, smo zapustili v novem sončnem dopoldnevu in se ob ozkotirni železnicie »Pichie Richie« odpeljali na zahod, proti Port Augusti, ki leži že ob obali. Tam smo zavili v botanični vrt, ki je specializiran za suholjubne rastlinske vrste. Vrt se razprostira na več kot 24 hektarih (ljubljanski ima približno 2 ha). Simona si je vzela čas za daljši ogled, medtem ko smo se ostali trije posvetili kavi in čaju v prijetnem centru za obiskovalce. Skupaj smo potem prehodili še krajšo pot z najbolj značilnimi in najbolj znamenitimi rastlinami Avstralije.

Potem nas je pot vodila na jugovzhod, bolj ali manj blizu obale. Krajši postanek smo naredili v nekem obmorskem mestecu z »najdaljšim« pomolom v Avstraliji. Tja smo prišli ravno ob največji oseki, kar se je izkazalo za zelo zanimivo, saj je razlika med plimo in oseko tod kar precejšnja. Zato so se od obale daleč proti morju raztezale širne planjave mivke. Postalo nam je jasno, zakaj so v tem mestu, v času, ko je bilo največje pristanišče za pretovor žita v Južni Avstraliji potrebovali tako dolg pomol!

Več časa smo posvetili ogledu zanimivega otočka, ki mu lahko rečemo otok ali polotok – odvisno od plime ali oseke. Danes nanj vodi široka asfaltirana cesta, ki pa jo visoka plima prav tako preplavi. Sprehodili smo se ob obali, opazovali veliko jato kormoranov in se čudili (no Simona niti ne) velikemu številu zelenih grmov, ki rastejo na območju visoke vode, saj jih v času plime preplavi skoraj do vrha.

Med vožnjo po avtocesti proti Adelajdi smo naredili še en postanek, tokrat pa namenjen polnjenju lačnih želodčkov. Lokalne restavracije začnejo s pripravo toplih obrokov šele ob šestih zvečer, a so nam v eni od njih prijazno svetovali obisk lokala s sveže pečenimi piščanci. Res smo dobili dobro kosilo, mlajša dva pa še sladoled za povrhu.

Med vožnjo do Adelajde se je povsem stemnilo, a Garmin nas je prijazno in brez problemov pripeljal do pravega hotela. Moramo reči, da smo bili nad sobo, oziroma celim apartmajem prav prijetno presenečeni, saj je za nekaj malega več denarja kot prvi motel v Adelajdi ponujal bistveno večje udobje, dve ločeni spalnici, kompletno kuhinjo, brezplačen internet (tega so v motelu prodajali za 55 centov na minuto!) in priročno garažo za naš najeti avto. Zala je ugotovila, da bi takšno stanovanje lahko za silo uporabili kar za normalno življenje, le manjši problem bi imeli z namestitvijo vse robe, ki jo imamo doma ...

Kmalu smo pobegnili v postelje, saj nas je čakalo zgodnje vstajanje – ob po petih! Potem pa skok do Cairnsa in tropov! Jupi!

Desert pea - nacinalna roža (Južne?) Avstralije. Slikana v botaničnem vrtu.

Oseka in veliko mivke do morja

Kormorani na otoku, ki ni pravi otok.

13. dan - Po slikoviti pokrajini Flinders Ranges

Za današnji dan smo si izbrali malo bolj avanturistično pot po stranskih cestah skozi osrednje območje parka Flinders Ranges, po soteskah Bunyeroo in Brachina ter cestah, ki vodijo do njiju. Razgledi, barve, živali in ostale zanimivosti na poti so presegle naša pričakovanja. Res je bilo lepo, še vreme je bilo kičasto sončno in temperature med 15 in 20 stopinj. Kar dobro za zimo :-)

Videli smo kenguruje z dolgimi črtastimi repi (rumenonogi kenguru – yellow-footed wallaby), ki živijo v polpuščavskih dolinah in na skalnih pobočjih nad njimi.Nad nami sta leteli zelo veliki ujedi, po sliki sodeč sta bila orla – bomo pokazali. Pot je raj za geološke navdušence, Simona pravi, da je na njej kar mrgolelo geoloških zakladov (bili so štirje :-) Med njimi najdišče najstarejših fosilov živali na Zemlji. Prav na mestu, kjer so v skalah sledi odvzemanja vzorcev kamnin, smo našli malo večje okostje, ki se ga je še držalo nekaj kože. Ne, ni bilo fosilno okostje izpred 620 milijonov let, temveč ostanki kenguruja.

Poleg geoloških zakladov smo poiskali tudi »navadne« s škatlicami, če so se nam ravno nastavili na pot, a zaradi njih nismo hodili z začrtane poti.

Vsem je bila današjna pot skozi park zelo všeč. Zali so bili najbolj všeč »lookouti«, torej razgledišča, Joštu pa kenguruji s čtrastimi repi. Nikomur med nami pa niso bile všeč zelo nadležne muhe, ki so nas spremljale večino poti.

Park smo zapustili po cesti ravni kot puščica, ki nas je izmed hribov popeljala v brezmejno ravnino z mnogo bolj suhim, skoraj puščavskim značajem. Približno 50 kilometrov smo prevozili po različno dobrih prašnih cestah. Priznam, da sem glede na slike in satelitske posnetke pričakoval bistveno slabšo cesto. V resnici je bila cesta slaba le v zadnji soteski. Tam je speljana večinoma kar po razriti strugi reke, ki tam občasno očitno pokaže svojo moč, v vmesnem času pa jo toliko zrijejo, da je spodobna za vožnjo s terenci. Ko smo spet zapeljali na asfalt, smo na železnici v bližini ceste ugledali (vsaj za nas) zanimiv prizor: približno dva in pol kilometra dolg vlak - smo izmerili na GPS! Priznamo, da vagonov nismo šteli, jih je bilo pa veliko :-)

Ravna asfaltna cesta naj je dokaj hitro znova pripeljala v mestece Quorn, kjer smo prespali že predvčerajšnjim. Po vrnitvi v Radarsko zavetje (kot mu pravita Zala in Jošt), kjer bomo tudi tokrat prenočili, smo se ustavili na večerji v hotelu Transkontinental. Predvidevamo, da sta hotel in osebje videla že dosti boljše čase in mnogo več obiskovalcev. Pred šestdeset leti in nekaj več. No, bar je bil kar poln domačinov, ki so navijaško spremljali tekmo ameriškega nogometa. Mi pa smo edini naročili tudi hrano. Nanjo smo čakali zelo dolgo, večerja pa je bila okusna.

Na jutranjem sprehodu na bližnji hribček je bil Vane pod budnim nadzorom domačih volnatih štirinožcev.

Po tejle cesti smo se vozili :-)

Bilo je res čudovito, z eno samo brenčečo napako (v velikem številu). Nekoliko zmazano jo lahko vidite na sliki.

 

Tile progastorepi kenguruji so pa še kar pridno pozirali.

12. dan - Prvi dan v Flinders Ranges

V kampu smo se dogovorili, da se v nedeljo vrnemo in pri njih prespimo še eno noč. Prijazno so nam ponudili, da lahko v hiški pustimo svoje stvari, plačamo pa le za dve nočitvi. Po zajtrku smo se odpeljali proti severu. Na začetku je bila pokrajina še podobna tisti, skozi katero smo se vozili včeraj, nato pa je bilo vedno manj dreves, le še bodeči grmički in zelišča. Ker je trenutno najbolj moker del leta, je okolica še kar zelena, so pa tu zimske temperature čez dan kar okoli 20 stopinj. Ob poti smo pobrali nekaj zakladkov, ki so bili večinoma postavljeni na zanimivih mestih – z lepimi razgledi, zgodovinskih točkah ... Med enim od postankov smo v daljavi videli veliko drvečo žival. Najprej smo pomislili na kamelo. :) Skozi teleobjektiv fotoaparata pa smo videli, da gre za emuja, ki se mu nekam strašno mudi – tako zelo, da so posnetki čisto spacani. Na srečo smo kasneje našli nekaj bolj primernih (in pri miru) za fotografiranje. Že sredi dne smo prišli v Rawnsley park, v katerem smo najeli hiško. Ta je že v bližini hribov, kjer območje ni tako sušno kot spodaj na ravnini. Nato smo se odpravili na izlet v Wilpena pound – zanimiv krožni greben, ki obdaja plosko kotanjo s premerom približno 17 km. V njej so nekoč pasli živino, zdaj pa je to zavarovano območje. Povzpeli smo se na razgledišče, s katerega je čudovit razgled. Med hojo navzdol smo srečali še eno žival, ki smo si jo vsi želeli videti v naravi, a nam to do zdaj še ni uspelo. Zala je zaslišala šumenje v grmovju in kmalu zatem kup bodic. Glave nismo videli, ker je kljunati ježek vztrajno brskal po tleh in se nam hotel skriti. Seveda smo videli tudi precej kengurujev in papig.  

Wilpena Pound – del razgleda na veliko kotanjo

Pisana papiga

Kaj se skriva pod kupom bodic?

Eden od grebenov v večernem soncu

11. dan - Pot z avtom na sever

Danes smo želeli priti čim bližje parku Flinders Ranges, zato smo večino časa preživeli v avtu. Izbrali smo si pot skozi Clare Valey, ki je znana po vinu, ter se peljali vzhodno od Mount Remarkable do mesteca Quorn, kjer smo si prenočišče našli v simpatičnem kampu. Večji del poti smo se vozili mimo polj s cvetočo oljno repico in bobom, pašnikov z nešteto ovcami in malo manj kravami, ter mimo vinogradov. Ob poti smo seveda pobrali nekaj zakladov. Mestece Quorn je bilo v času delovanja železnice »Pichi Richi« videti mnogo bolj živahno, zdaj pa Zalo spominja na Avstralsko Radarsko Zavetje.

Mount Remarkable.

Quorn je zaživel z razvojem železnice Z izbiro nove trase železnice proti Darwinu, ki je vlake odpeljala daleč priti zahodu, pa je z zatonom železnice tudi zamrl.

10. dan - Južni del Kengurujskega otoka

Zalin in Joštov zapis:

Zjutraj je bilo zelo sončno, zato so nekateri šli ven opazovat živali. Zala pa je medtem spala. Ko smo se vsi zbudili, smo začeli pakirati kovčke. Z avtom smo se odpravili raziskovat še južni del otoka. Ustavljali smo se pri različnih zakladkih, potem pa še na prečudoviti obali. Jošta je zalil val morske vode in imel je čisto mokre čevlje, zato je okoli hodil v kroksih. Po kratkem ogledu zaliva smo šli v Kingscote poiskat trgovino in nekaj za pojest. Jedli smo vsak svojo res malo pico, s premerom približno 15 cm. Potem smo se odpeljali do zakladka, blizu katerega je bila plaža iz samih školjk. Od tam smo šli do razgledišča na vrhu že porasle sipine. Do tam je vodilo kar 521 stopnic. Potem smo se namelili nekam, kjer bi lahko videli pelikane, a namesto njih smo videli mnogo kengurujev. Do pristanišča z našim trajektom smo prišli že v mraku. Ko pa smo prišli do motela, kjer smo bili že nekaj časa prej, smo ugotovili, da so nam pozabili postaviti še eno posteljo. Zato je moral Jošt spati na tleh v spalni vreči.

Vanetov zapis:

Drugo jutro na otoku nas je pričakalo čudovito umito nebo. A so nas potem čez ves dan razveseljevale lokalne plohe gostega dežja – skratka, povsem aprilsko vreme! A mi se nismo dali. Po zajtrku smo pospravili in zapustili hiško v kateri smo se zelo dobro počutili. Odpeljali smo se v Tjuljnji zaliv, a smo po gorenjsko zavrnili mamljivo ponudbo za polurni sprehod med tjuljnji za 80 dolarjev ... smo se včeraj bili povsem enako blizu celi koloniji teh kosmatih, simpatičnih živali – brezplačno. Namesto tega smo za vodnika vzeli zakladolovski nasvet in obiskali drugi del zaliva. Tam tjuljnjev sicer ni bilo, ker si za počitek raje izberejo skale kot mivko, zato pa se nam je odprl pogled na fantastično peščeno obalo! Veliki zelenomodri valovi so se lomili na plitvini pred obalo in med drugim zalili nepazljivega Jošta čez čevlje :-)

Iz zaliva smo se odpravili polni novih čudovitih slik v spominu in na fotoaparatih. Najprej v Kingscote, »glavno mesto« na otoku, v katerm živi celih 1800 prebivalcev ali tretjina vseh otočanov. Tja smo zavili predvsem zaradi obnovitve zalog hrane za na pot in na kosilo, torej v supermarket in pa na pico v italijansko restavracijo – ker so očitno pred kratkim zaprli hvaljeno prodajalnico z morskimi jedmi. No, prodajalna z zelo mamljivo ponudbo rib in vsega živega (hm, mrtvega) iz morja še obratuje, a hrane ne pripravljajo več.

Na zadnjem delu poti proti trajektu smo si pripravili še tri oglede: najprej smo šli v neko naselje ob obali gledat banksije (Simona bo razložila kaj je to) in zraven našli še pravo školjčno obalo – namesto peska obalo prekrivajo same školjkice ... Potem smo se povzpeli po 521 stopnicah na pravo pravcato peščeno sipino, visoko celih 100 metrov! Sipina je stara nekaj tisoč let, ima obliko polmeseca in je skoraj povsem poraščena z grmičjem. Sipina je zanimiva že sama po sebi, poleg tega pa nudi širen razgled čez slane močvare in čudovite zalive vzhodnega dela otoka. Zadnji ogle je bil pravzaprav vožnja po polotoku, na katerem je rezervat za vodne ptice in rastline slanih močvirij. Napačno smo predvidevali, da bomo tam videli pelikane. Namesto tega smo med počasno vožnjo po zelo luknjasti makadamski cesti srečali na desetine kengurujev na večernem sprehodu.

Tik pred nočjo smo zaparkirali pred trajektom in si po treh dneh v čakalnici privoščili toliko interneta, da smo v svet poslali blog za minula dva dneva. Z otoka smo odpluli ob pol osmih, v Adelajdo pa pripeljali malo po deseti. Za eno noč ponovno v isti motel kot prve dni. Potem pa novim dogodivščinam naproti, severno od mesta.

Mesojedka. Skoraj takšna kor pri nas.

Tjulnji zaliv: čudoviti razgledi, pesek, valovi.

Peščena sipina, nastala pred par tisoč leti, je danes predvsem izvrstno razgledišče z višino 100 m nad morjem.

9. dan - Zakladi Kengurujskega otoka

Sreda, 23.7.2014

Jutro je Simona pričela s fotolovom na prebivalce okolice kampa, ki jih je bilo tudi v kampu vse polno: papige, gosi, razni drugi ptiči, da wallabiyev in kengurujem ne omenjamo. Po zajtrku smo se še kar hitro spravili iz hiške, saj se je obetajoči se dež še držal v oblakih – želeli smo izkoristiti suho vreme, dokler nam je še bilo namenjeno. Po kratkem postenku v info centru parka, kjer smo morali kupiti dnevne vstopnice za park, smo zato kar hitro odpeljali proti obali. Odločili smo se, da najprej obiščemo Remarkable Rocks. Gre za relativno majhen vrhnji del granitne kupole, ki jo je skozi milijone let erozija razklila, gornji sloj »razstavila« in umetniško oblikovala. Ta granitni kos je vrinjen v apnenčasto okolijo, leži pa tik ob prepadnih stenah, ki jih izpodjeda morje. Že od daleč je skupek velikanskih kosov razpadlega, erodiranega kamenja videti nekaj posebnega. Od blizu pa človek kar verjeti ne more kaj lahko iz čvrstega granita s časom nastane ob pomoči vode, vetra, prsti in organizmov (predvsem lišajev)! Res izjemen geološki zaklad!

Le par kilometrov zahodneje je voda pokazala svojo moč v drugem fenomenalnem oblikovalskem dosežku. To je Admiral's arch, ki sta ga družno oblikovala erozija morja in površinske vode. Morje izpodjeda obalne stene zgrajene iz peščenjaka in ustvarja spodmole, jame, razpoke in občasno tudi velikanske naravne mostove (preden se kamniti lok dokončno zruši v morje). Površinska voda raztaplja peščenjake, ki so apnenčevega izvora, in na spodmolih in obokih kamnitih mostov gradi prave kraške umetnine v obliki raznovrstnih kapnikov.

»Admiralov obok« pa nam je postregel še z veliko kolonijo tjulnov, ki leno ležijo na skalah in se manekensko nastavljajo fotoaparatom. V živo toliko tjulnov in tako od bliziu še nihče ni videl :-)

Ko smo se po dolgem času uspeli odpraviti do avtov, pa se je končal tudi suhi del dneva – kar precej se je ulilo, potem pa vse popoldne bolj ali manj močno deževalo. A mi smo bili z dnevnim izkupičkom več kot zadovoljni. V hiškah so kuharice pripravile izvrstno kosilo, ki se je po nekajdnevni hitri prehrani več kot prileglo! Proti večeru pa je dež za nekaj časa pojenjal in na hitro smo se sprehodili po tako imenovani »koalji poti« ob našem kempu. V ugašajoči svetlobi smo res uspeli videti tri koale, ki so v krošnjah dreves mirno počele tisto kar tam pač največkrat počnejo: jedle evkaliptusovo listje. No, pa smo koale videli tudi v naravi :-)

Dvoje najbolj tipičnih živali avstralije, ki jih na otoku res ne manjka. Kenguruji se pasejo kot krave – morda bi v Avstraliji morali reči obratno! Koala pri večerji.

Še en živalski kolaž: Jatica papig pri zajtrku. Delfinji otrošški vrtec v morju blizu Remarkable rocks – med odraslimi je bilo kar veliko mladičev. Pa še en fotogenični tjulenj in dva bojno razpoložena.

Remarkable rocks so res veličasten kup skal!

Cesta proti obali in Admiral's Arch.

 

8. dan - Skozi Viktor harbor na Kengurujski otok

Torek, 22.7.2014

Po zajtrku smo se spokali iz sobe, pustili pol prtljage v hotelu, ostalo pa naložili v najeti avto in se odpeljali iz Adelajde proti jugu. Po levi strani ceste, seveda :-)  K sreči smo se dva dni prej že vozili naokrog z domačinkami in smo se nekako navadili, na »pravo stran« ceste. To je še posebej zoprno v križiščih, ko je treba zaviti desno, tako da zapelješ čez desno vozni pas na levo stran ceste ... Prav tako k sreči, sem se tudi avtomatskih menjalnikov navadil že na več vožnjah po Kanadi, pa v Beograd ... Tako se je izkazalo za največji problem upravljanje smernih kazalcev – namesto njih vedno vklopim brisalce :-) saj sta tudi ti dve ročki nameščeni nasprotno kot pri nas ...

Na kengurujski otok smo se namenili odpluti šele z zadnjim trajektom, ob šestih popoldne, zato smo se najprej preko vinorodnih pokrajin odpeljali proti obalnemu mestu Viktor Harbor. Tam smo si najprej ogledali »The Whale Centre«, potem pa še Granitni otok. To je mali otoček nedaleč od obale pri središču mesta. Na njem so nekoč zgradili pomol na katerem so raztovarjali večje ladnje, saj je bilo morje pri obali mesta preplitvo. Zato so na otok zgradili tudi železnico za prevoz tovora, po kateri so vagone vlekli konji. Železnica od obale na otok še deluje, a danes konjički prevažajo le turiste. Tudi nas so :-) Ja, na otoček smo se pustili odveči, potem pa smo ga peš raziskali podolgem in počez. Res je zanimiv – geološko, rastlinsko in živalsko. Razgledi preko zaobljenih granitnih balvanov na širjave oceana so kar kičasto lepi! Skale pa na več mestih nenavadno izpodjedene. Z otočka smo na celino odšli po mostičku peš. V mestu smo poiskali še trgovino, nabavili hrano za naslednja dva dni, na hitro pojedli nekaj toplega s piščančjim mesom, potem pa že odbrzeli proti trajektu, v 60 km oddaljeni Cape Jervis.

Med ¾ urno vožnjo s trajetkom se je popolnoma stemnilo, nas pa je čakalo še 145 km vožnje čez otkok, do rerviranih hišk. Še posebej so nas opozorili, da je ponoči na cesti zelo veliko živali, zato smo vozili precej pod doveoljeno hitrostjo. Lahko bi rekli, da iz kilometra v kilometer počasneje, saj se je tudi število živali o cesti, živih in mrtvih, vse skozi povečevalo. Res smo videli veliko malih kengurujev wallabiyev, nekaj večjih redečih kengurujev in obilico malih rakunastih živalc, ki so še najbolj brezglavo tekale čez cesto. Z obilico potrpežljivosti in nekaj sreče, števila žrtev prometnih nesreč med živalmi nismo povečali. Smo pa morali dvakrat ustaviti, da so se živalce umaknile s ceste – enkrat se je kosmatinec mirno umival sredi ceste, drugič pa smo čakali, da se nam dva kenguruja umakneta izpred vhoda v kamp.

V kampu sta našo družbo pričakali dve odklenjeni,prijazno pogreti brunarici. Ker je bilo še dovolj zgodaj zvečer, smo se vsi skupaj (trije otroci in deset odraslih) vrgli na pripravo in pospravljanje palačink. Ob tem smo nazdravili z lokalno najbolj poznanim vinom shiraz. Najprej na današnjo novico, da je sopotnica Maja sprejeta na študij biologije, potem pa, z rahlo zamudo še na Vanetov rojstni dan.

Kaj prida okolice na otoku danes res nismo videli, zato pa smo debelo zazijali, ko nam je ob razlaganju prtljage iz avtov pogled ušel navzgor – nebo je bilo POLNO zvezd, rimska cesta se je kot velik, močno svetel pas pela čez sredino, zvezde so sijale neverjetno močno! Ja, tako je to, če ponoči DALEČ naokoli ni svetlobnega onesnaženja. Pa še vreme se nas je usmililo in vsaj še za danes zvečer umaknilo grozeče oblake, ki nam za naslednja dva dneva obetajo dež ... Bomo videli, kam se bomo v slabem vremenu na otoku sploh lahko odpralvili. Nekaj idej je na zalogi tudi za ta primer :-)

Granitni otok v čudovitem sončnem vremenu: otroci pod »kačjo glavo« in Jošt na enem od skalnatih »prodnikov«.

7. dan - Kultura in narava

Dopoldne smo se sprehodili do Aboriginskega kulturnega centra Tandanya in si ogledali galerijo modernih slik domačinskih umetnikov. Zelo lepo! Potem je Jošt končno prišel na svoj račun pri kosilu in naročil kalamare – sicer v kitajski restavraciji, ki so bili odlični :-)

Popoldne nas je z velikim terencem pobrala ena od domačih zakladolovk in odpeljala iz mesta, v park z divjimi živalmi »Gorge«. Gre za nekakšen živalski vrt, v katerem so mnoge od ograd ali kletk z živalmi dostopne obiskovalcem, da se sprehodijo skozi njih, poskusijo privabiti živali s kupljeno hrano in se jim približati. Z arašidi smo hranili male kenguruje (wallabyje). Nekateri so se med hranjenjem pustili pobožati, Jošt pa je enaga albino wolabija osrečil zgolj z božanjem in čohanjem, tako da je ta kar zaprl oči in užival :-) Medtem so Zali iz roke hkrati jedli kar trije wolabiji ... Vrhunec obiska je bil trenutek, ko so nas povabili na bližnje srečanje s koalo. Mlada koalica Lucy se je potrpežljivo pustila posaditi v naročje, se oprijela vsakaga kandidata z eno taco, z drugo pa vejice najboljših listov evkaliptusa in se zadovoljno prežvekujoč pustila božati in crkljati. Vsi štirje smo se čisto raznežili z Lucy v naročju! Jošt jo je hotel kat takoj odnesti domov ...

Iz parka smo se po čudoviti soteski odpeljali nazaj proti mestu in se vmes ustavli še pri nekaj zakladih – le par smo jih obiskali, toliko, za piko na i, saj se je medtem že znočilo. Za konec smo se ustavili še na robu mesta, nad čudovitim morjem luči. A na razgledišče smo se vzpeli le odrasli, Jošt in Zala sta bila že malo utrujena in sta raje ostala na toplem v avtu.

Dan zaključujemo s prepakiravanjem kovčkov, saj bomo le del prtljage jutri odpeljali s seboj na Kangaroo Island. Po ostalo pridemo na poti nazaj, čez tri dni.

Slika iz vhodne avle Aboriginskega centra (naprej slikanje ni bilo več dovoljeno).

Hranjenje in božanje malih kengurujev – wolabijev.

Kdo je bil srečnejši? No, koali ni nič manjkalo, a izrazi na obrazih povejo vse :-)

6. dan - zaključek kongresa, srečanje z avstralskimi slovenci

Vanetov rojstni dan, ki pa ga zaradi natrpanega urnika nismo uspeli primerno proslaviti. Žurka je prestavljena na Kangaroo Island.

Medtem ko je Simona s svojo druščino imela še zadnji »delovnik« na razstavi, je turistični del odprave, v sestavi Vane, Zala, Jošt in Maja nadaljeval raziskovanje Adelajde. Zjutraj smo si najprej privoščili uro spanja več, potem pa jo mahnili v živalski vrt. Ni zelo velik, a zelo lepo urejen. Živali imajo nekako toliko prostora kot v ljubljanskem, le da je na ogled precej več vrst. Joštu so bile najbolj všeč rejene surikate, Zali pa vse živali, no ja, najbolj mačji panda. Vse je očarala papiga sivi jako s katero smo kar malo poklepetali :-)

Pred odhodom na slovesen zaključek čipkarskega kongresa smo imeli še nekaj časa za sprehod ob reki Torrens, po delu, ki ga pred tem še nismo obiskali. Vzdolž reke je na obeh straneh lepo urejen park s sprehajalno potjo, delno gojenimi in delno »divje puščenimi« rastlinami. In zakladom ali dvema :-)

Simonin dan je bil bolj »uraden«. Zadnji dan razstav. Napetost pred razglasitvijo rezultatov, katera predstavitev je bila najboljša, je počasi rasla. Upravičeno smo pričakovale, da bo naša med najboljšimi, vendar je bila letos konurenca bolje pripravljena kot pred dvema letoma v Franciji. No, izkazalo se je, da je letos več glasov dobila Irska, me pa smo zasedle 2. mesto. Ni slabo. Sicer pa smo bile deležne tolikih pohval obiskovalcev, da se jih bomo še dolgo spominjale. Na kongresu v Sloveniji pa se obeta res velik obisk.

Na zaključni prireditvi kongresa smo Slovenci, kot organizatorji naslednjega kongresa, prejeli zastavo OIDFA. Nato pa so tri slovenske pesmi zapeli člani slovenskega izseljenskega kluba iz Adelaide. Po dogodku so nas povabili še na obisk v klub, kjer so nam postregli z domačo večerjo.

Pred vhodom v ZOO in v njem. Dva primata in še eden.

Vidri sta ves čas prosjačili, tasmanski vrag je počel vragolije, mački pa po mačje.

Nilski konj ima hude zobe! Tele surikate pa okrogle trebuščke :-)

Pelikan v obliki ragbi žoge in zgovorna papiga, ki nas je prijazno ožvižgala, potem pa še pozdravila s »Hello!«

Dva lepa domačina.

Avstralke so nam predale zastavo OIDFA.

Oktet Slovenskega izseljenskega kluba iz Adelaide.

Večerja v slovenskem klubu.