Kompaski v Avstraliji: 19. dan - Kuranda in pot v Sydney

sobota, 2.8.

Zjutraj tokrat poležavanja ni bilo. Le pozdajtrkovali smo, zmetali kovčke v najeti avto in se odpeljali do železniške postaje Freshwater. Z muzejskim vlakom smo se odpeljali po ozkotirni železnici, ki je speljana strmo v hrib, z ostrimi zavoji, številnimi predori in mostovi na planoto. Naš cilj je bila vasica Kuranda, vmes pa smo se ustavili še na razgledišču nad sotesko, v katero se s planote preko 260 metrov visokega slapišča vali voda reke Barron. No, vali se, kadar je vode preveč, da bi jo uporabili za elektrarno in namakanje ... To pa je običajno le v mokrem delu leta, v času monsuna. Danes smo imeli le razgled na ne preveč vodnat slap, ki je padal preko mogočnega ostenja. Ja, gole stene in mogočno skalovje, ki ga je reka nekoč podirala s svojo močjo, je tudi ponujalo lepe motive za fotoaparat.

Kuranda je simpatinčna vas, s predelom prav posrečeno ohranjenih trgovinic, stojnic, čajnic in kavarnic iz sredine prejšnjega stoletja. Sicer pa je vas v celoti podrejena turizmu. Poleg običajnih pasti za turiste je na voljo velika izbira malih živalskih vrtov (ptice, metulji, strupenjače...). Mi smo izpustili vse, razen stare tržnice in se sprehodili po »Jungle walk«. Želeli smo videti deževni tropski gozd, kače, pijavke, pisane ptiče in še kaj (no Zala bi se odpovedala kačam), a smo bili kar malo razočarani. No, gozd je bil, kot se spodobi, čisto pravi deževni gozd (k sreči danes brez dežja), pot pa je bila skoraj ves čas asfaltirana steza, po kateri so nas prehitevali glasni avstralski in japonski turisti, hiteč nam neznanemu cilju naproti. Kjub temu naj je uspelo videti nekaj lepih metuljev, pajkov in ptic ter nekaj kuščarjev. V resnici je bila okolica čisto »ta prava«, a smo pričakovali malo več divjine.

Znova smo se usedli v stare, lepo vzdrževane vagone in oddrveli, pardon, se počasi spustili nazaj proti obalni ravnini. Tam nam je ostalo ravno še dovolj časa, da si v bližnjem Cairnsu privoščimo »fish and chips« ali vsak nekaj podobnega ter grško solato (samo Simona, seveda). Potem smo samo še odpeljali na letališče, oddali avto in se spakirali na letalo.

V Sidniju smo se proti hotelu odpravili z vlakom in na poti na postaji, kjer smo prestopili z vlaka na vlak videli zanimivo oblečeno mladino, v čevljih vseh bar in oblik s petami, da te kap. Tudi le za pusta primerne obleke niso manjkale, da ne govorimo o umetnih trepalnicah, pri katerih se človek vpraša, kako je možno sploh držati odprte oči. Pa je bil le sobotni večer in ne kak karneval.