sreda, 6.8.2014
V Sidniju smo se
že dobro znašli, center je povsem obvladljiv. Hotel smo imeli manj kot
kilometer od Botaničnega vrta, takoj za njim pa je center mesta. Tako smo lahko
večino poti opravili peš, nekajkrat pa se zapeljali z brezoblačnim avtobusom, ki
ga za vožnjo vzdolž središča mesta veliko uporabljajo tudi domačini.
Odločili smo se,
da zadnji dan obiščemo še »Power House« muzej, lahko bi mu rekli tudi Tehniški
muzej. Najprej so se tja namenile le gospe klekljarice in Maja, Vane pa je z
Zalo in Joštom sklenil poiskati kakšen zakladek v bližini, predvsem pa »hotel
za sledljivčke«, ki naj bi ostali v Avstraliji. Ja, v bližini muzeja je res en
tak »hotel«! Koordinate te pripeljejo v nekakšno lokalno družabno središče,
kjer ljudje iz okolice pridejo odigrat partijo namiznega tenisa, se z otroki
poigrat na igralih ali pa samo posedet na udobnih foteljih v zastekljenem delu
centra. Na voljo sta tudi košarkarsko igrišče, plezalna stena, šola tenisa...
Moram priznati, da je bil to eden boljših zakladov, ki smo jih odkrili v mestu.
No, tudi »sledljivčke« smo oddali: po prihodu v center smo preprosto rekli tam
zaposlenemu po kaj smo prišli in nasmejan nam je izročil velik kovček :-)
Medtem so bile
naše dame navdušene nad muzejem! Ogledale so si poseben razstavni del s
čipkami, ki je dostopen le tri ure dnevno. Tudi ostalo jih je tako pritegnilo,
da smo se navsezadnje tudi preostali kompaski odločili vstopiti vanj. In ni nam
bilo žal! V muzeju je predstavljena tehnologija skozi čas, nekaj
najpomembnejših človeških odkritij in izumov. Blizu vhoda obiskovalce čaka
parna lokomotiva s tremi potniškimi vagoni iz 19. stoletja. No, lokomotiva res
ni v uporabi, zato pa na vsake nekaj časa poženejo parni stroj, ki je do pred
nekaj deset leti deloval v neki pivovarni v Angliji. Zraven ti natrosijo še kup
informacij, razlage in zanimivosti o prvih parnih strojih in njihovih ključnih
izboljšavah. V prostoru namenjenem odkrivanju vesolja je poleg informacij in
prikazov na zaslonih razstavljen izpušni del raketnega motorja, maketa dela
kabine space shuttla, najbolj pa pritegne simulacija breztežnostne komore. Tam
ti možgani pravijo, da se s podijem vred vrtiš, v resnici pa zadeva povsem
miruje... Mogoče kar preveč časa smo preživeli v prostoru s »starinskimi«
igralnimi konzolami, od katerih Jošta, Zale in Simone ni bilo lahko odtrgati
... Kolikokrat so odigrali igrico Pacman? Za konec smo prihranili še sprehod skozi sobo
z raznovrstnimi, nenavadnimi predmeti in napravami, ob katerih so bile zapisane
razlage o njihovem namenu in delovanju. Nekaj razlag je bilo očitno privlečenih
»za lase«, nekaj pa celo verjetnih. Na koncu sobe smo se lahko samo nasmejali
ob razlagah resničnega namena naprav.
V Muzeju Power House
Muzej stoji
povsem na robu kitajske četrti, v katerim smo se sprehodili skozi del velikega
labirinta pokrite tržnice z vso mogočo robo, večinoma izdelano v azijskih
deželah z najcenejšo delovno silo. Tam smo za konec srečali še edine slovenske
turiste, ki »dol spodaj« niso šli zaradi klekljarskega kongresa :-)
Po najkrajši
poti, deloma z avtobusom 555 (brezplačnim :), deloma peš, smo se napotili proti
hotelu. Vmes smo se še zadnjič ustavili v parku Domain, da pomalicamo sendviče
iz nahrbtnikov. Prvotnemu namenu, da to storimo na lesenem pomolu, smo se
odpovedali tudi zato, ker so tam vedno jate galebov, ki ne oklevajo ukrasti
kosa kruha iz roke. Na klopcah v parku pa nas je zapazil kakadu št. 056 in
pristal v bližini. Ko smo mu vrgli drobtino kruha, sta se pripodila še št. 052
in 092, z njima pa še kakadu brez številke. So precej manj nasilni od galebov,
celo nekaj večji in mnogo bolj simpatični. No, št. 052 je poskušal pristati
Joštu na glavi, sicer pa so nam le pozirali in čakali, če še kaj pade.
Od kakadujev smo
se poslovili osebno
V hotelu naj bi
se sicer »uradno« odjavili že dopoldne, a so nam dovolili pustiti vso prtljago
v eni od sob. Tja smo se vrnili in se preoblekli, ob šestih pa nas je pobral
naročeni kombi. Šofer nas je vozil po vseh mogočih stranskih ulicah, da se je
izognil precejšnji gneči in semaforjem glavnih cest. Nismo se sekirali, saj smo
imeli ceno fiksno dogovorjeno, časa do odhoda letala pa tudi še dovolj.
Polet do Dubaja se nam niti ni preveč velkel, čeprav je trajal 13 ur in pol. Na sedežih velikega Airbusa A380-800 sploh ni bilo neudobno, v času ko nismo spali ali dremali, pa je bilo na voljo malo morje filmov in druge zabave. Še najbolj nam je presedalo prekladanje na letališču v Dubaju, kjer smo na naslednji polet čakali več kot štiri ure. Potem pa še relativno kratek dnevni let čez puščave Irana, suhe predele in gozdove Turčije, Črno morje, okljuke spodnjega toka Donave in oblačni vzhod bivše Juge do Benetk. Do doma smo imeli le še pot s kombijem po natrpanih italijanskih avtocestah in skozi nevihtno dobrodošlico mokrega slovenksega poletja.
Polet do Dubaja se nam niti ni preveč velkel, čeprav je trajal 13 ur in pol. Na sedežih velikega Airbusa A380-800 sploh ni bilo neudobno, v času ko nismo spali ali dremali, pa je bilo na voljo malo morje filmov in druge zabave. Še najbolj nam je presedalo prekladanje na letališču v Dubaju, kjer smo na naslednji polet čakali več kot štiri ure. Potem pa še relativno kratek dnevni let čez puščave Irana, suhe predele in gozdove Turčije, Črno morje, okljuke spodnjega toka Donave in oblačni vzhod bivše Juge do Benetk. Do doma smo imeli le še pot s kombijem po natrpanih italijanskih avtocestah in skozi nevihtno dobrodošlico mokrega slovenksega poletja.
To je to. Mislim.
Vtisov in spominov je res veliko. Še čez glavo nas boste imeli, ko vam bomo kaj
neštetokrat razlagali :-)