23. dan - Power House Museum in še kaj. Potem pa domov.

sreda, 6.8.2014

V Sidniju smo se že dobro znašli, center je povsem obvladljiv. Hotel smo imeli manj kot kilometer od Botaničnega vrta, takoj za njim pa je center mesta. Tako smo lahko večino poti opravili peš, nekajkrat pa se zapeljali z brezoblačnim avtobusom, ki ga za vožnjo vzdolž središča mesta veliko uporabljajo tudi domačini.

Odločili smo se, da zadnji dan obiščemo še »Power House« muzej, lahko bi mu rekli tudi Tehniški muzej. Najprej so se tja namenile le gospe klekljarice in Maja, Vane pa je z Zalo in Joštom sklenil poiskati kakšen zakladek v bližini, predvsem pa »hotel za sledljivčke«, ki naj bi ostali v Avstraliji. Ja, v bližini muzeja je res en tak »hotel«! Koordinate te pripeljejo v nekakšno lokalno družabno središče, kjer ljudje iz okolice pridejo odigrat partijo namiznega tenisa, se z otroki poigrat na igralih ali pa samo posedet na udobnih foteljih v zastekljenem delu centra. Na voljo sta tudi košarkarsko igrišče, plezalna stena, šola tenisa... Moram priznati, da je bil to eden boljših zakladov, ki smo jih odkrili v mestu. No, tudi »sledljivčke« smo oddali: po prihodu v center smo preprosto rekli tam zaposlenemu po kaj smo prišli in nasmejan nam je izročil velik kovček :-)

Medtem so bile naše dame navdušene nad muzejem! Ogledale so si poseben razstavni del s čipkami, ki je dostopen le tri ure dnevno. Tudi ostalo jih je tako pritegnilo, da smo se navsezadnje tudi preostali kompaski odločili vstopiti vanj. In ni nam bilo žal! V muzeju je predstavljena tehnologija skozi čas, nekaj najpomembnejših človeških odkritij in izumov. Blizu vhoda obiskovalce čaka parna lokomotiva s tremi potniškimi vagoni iz 19. stoletja. No, lokomotiva res ni v uporabi, zato pa na vsake nekaj časa poženejo parni stroj, ki je do pred nekaj deset leti deloval v neki pivovarni v Angliji. Zraven ti natrosijo še kup informacij, razlage in zanimivosti o prvih parnih strojih in njihovih ključnih izboljšavah. V prostoru namenjenem odkrivanju vesolja je poleg informacij in prikazov na zaslonih razstavljen izpušni del raketnega motorja, maketa dela kabine space shuttla, najbolj pa pritegne simulacija breztežnostne komore. Tam ti možgani pravijo, da se s podijem vred vrtiš, v resnici pa zadeva povsem miruje... Mogoče kar preveč časa smo preživeli v prostoru s »starinskimi« igralnimi konzolami, od katerih Jošta, Zale in Simone ni bilo lahko odtrgati ... Kolikokrat so odigrali igrico Pacman? Za konec smo prihranili še sprehod skozi sobo z raznovrstnimi, nenavadnimi predmeti in napravami, ob katerih so bile zapisane razlage o njihovem namenu in delovanju. Nekaj razlag je bilo očitno privlečenih »za lase«, nekaj pa celo verjetnih. Na koncu sobe smo se lahko samo nasmejali ob razlagah resničnega namena naprav.

V Muzeju Power House

Muzej stoji povsem na robu kitajske četrti, v katerim smo se sprehodili skozi del velikega labirinta pokrite tržnice z vso mogočo robo, večinoma izdelano v azijskih deželah z najcenejšo delovno silo. Tam smo za konec srečali še edine slovenske turiste, ki »dol spodaj« niso šli zaradi klekljarskega kongresa :-)

Po najkrajši poti, deloma z avtobusom 555 (brezplačnim :), deloma peš, smo se napotili proti hotelu. Vmes smo se še zadnjič ustavili v parku Domain, da pomalicamo sendviče iz nahrbtnikov. Prvotnemu namenu, da to storimo na lesenem pomolu, smo se odpovedali tudi zato, ker so tam vedno jate galebov, ki ne oklevajo ukrasti kosa kruha iz roke. Na klopcah v parku pa nas je zapazil kakadu št. 056 in pristal v bližini. Ko smo mu vrgli drobtino kruha, sta se pripodila še št. 052 in 092, z njima pa še kakadu brez številke. So precej manj nasilni od galebov, celo nekaj večji in mnogo bolj simpatični. No, št. 052 je poskušal pristati Joštu na glavi, sicer pa so nam le pozirali in čakali, če še kaj pade.

Od kakadujev smo se poslovili osebno

V hotelu naj bi se sicer »uradno« odjavili že dopoldne, a so nam dovolili pustiti vso prtljago v eni od sob. Tja smo se vrnili in se preoblekli, ob šestih pa nas je pobral naročeni kombi. Šofer nas je vozil po vseh mogočih stranskih ulicah, da se je izognil precejšnji gneči in semaforjem glavnih cest. Nismo se sekirali, saj smo imeli ceno fiksno dogovorjeno, časa do odhoda letala pa tudi še dovolj.
Polet do Dubaja se nam niti ni preveč velkel, čeprav je trajal 13 ur in pol. Na sedežih velikega Airbusa A380-800 sploh ni bilo neudobno, v času ko nismo spali ali dremali, pa je bilo na voljo malo morje filmov in druge zabave. Še najbolj nam je presedalo prekladanje na letališču v Dubaju, kjer smo na naslednji polet čakali več kot štiri ure. Potem pa še relativno kratek dnevni let čez puščave Irana, suhe predele in gozdove Turčije, Črno morje, okljuke spodnjega toka Donave in oblačni vzhod bivše Juge do Benetk. Do doma smo imeli le še pot s kombijem po natrpanih italijanskih avtocestah in skozi nevihtno dobrodošlico mokrega slovenksega poletja.

To je to. Mislim. Vtisov in spominov je res veliko. Še čez glavo nas boste imeli, ko vam bomo kaj neštetokrat razlagali :-)

 

23. dan - odhod domov - več o tem dnevu pa kasneje

Takole se končuje naše potepanje po Avstraliji.

Iz Sidnija odletimo čez slabo uro. Čaka nas kakih 18 ur letenja in nekaj dodatnih ur prekladanja po letališču v Dubaju.
Več o tem, kako smo se po Sidniju potepali danes, pa bomo dodali že doma :-)

22. dan - Raziskovanje Sidnija se nadaljuje

Zjutraj smo se zbudili kot ponavadi. Pojedli smo super zajtrk, ob devetih pa sta Zala in Jošt nekam izginila. Čez nekaj minut sta se z baloni vrnila v sobo. Zraven so prišle tudi Mira, Mojca in Maja s tortico. To je bilo presenečenje za mamin rojstni dan. Torto smo pojedli kar takoj, nato pa smo se odpravili v center mesta v Avstralski muzej. Simona si je morala na nahrbtnik navezati balone, da se je videlo, da ima rojstni dan. Večji del muzeja je namenjen naravoslovnim zbirkam (minerali, evolucija, živali), del pa aboridžinski kulturi. razstave so zanimive, bogate, velik prostor pa je namenjen samostojnemu raziskovanju. Lahko primeš različne živali, razvrščaš školjke in polže, si ogledaš razvoj paličnjakov, prebrskaš kako knjigo, si ogledaš, kako so izdelane zbirke žuželk in pajkov ... Zanimivo. Zalo je najbolj navdušila zbirka mineralov. Kar nekaj časa pa smo si ogledovali okostja raznih živali. Zanimiva je tudi zbirka o živalih, ki živijo v mestu, kjer smo končno našli tudi imena nekaterih ptic, ki jih zadnje dni v Sidniju redno srečujemo. Iz muzeja smo se z avtobusom odpeljali proti enemu od zalivov, od koder smo šli peš raziskat še del mesta, kjer je sidnijski observatorij. S pobočja je lep razgled na most in morje. Potem pa po že znanih poteh skozi botanični vrt nazaj proti hotelu. Na večerjo smo šli v že preizkušeno tajsko restavracijo. Hrana je bila spet odlična. Tik preden smo pojedli pa je mimo klopi, na kateri sta sedeli Maja in Zala prileprizel precej velik ščurek. Na poti domov smo kupili še nekaj banjic sladoleda, ki smo ga skupaj pojedli v hotelu.

Jošt si je že nekaj dni želel na večerni sprehod, saj je na sliki v eni od knjižic videl streho operne hiše osvetljeno s pisanimi lučmi. Danes je bila opera sicer osvetljena z belimi lučmi, a je bil nočni pogled na mesto res vreden sprehoda.

Tortica za rojstni dan

V Avstralskem muzeju

Večerni pogled na mesto

21. dan - Sydney: ogledi in razgledi

Mesto nas je v sončnem jutru sprejelo z množico ljudi na ulicah in pomolih. Tudi včeraj smo srečevali mnogo ljudi, a se nikomur ni nikamor mudilo. Danes pa bi jih lahko razdelil na dve veliki skupini: počasne, včasih malo zbegane turiste in strumno hiteče domačine, očitno na službenih poteh, ali na poti v službo.

Do pol desetih nam je uspelo pripešačiti do zaliva, kjer domuje mestni akvarij, oziroma Sea Life. Nevede smo prišli točno ob času, ko akvarij odpre vrata :-)

Potem smo dve uri uživali v ogledovanju vsega živega, kar imajo tam pokazati. In tega je veliko! Od sladkovodnih rib, malih pingvinov, izjemno simpatičnih kljunašev, do res velikega števila morskih živali: ribic in rib tropskega morja, velikih rib – še posebej skatov, velikega števila morskih psov večih vrst (velikih tudi do 3 metre), velikih rib mečaric, oziroma »žagaric«, morskih konjičkov, zvezd, meduz, rakcev ...

V akvariju nam je končno uspelo videti kljunaša.

Največji morski akvarij je res velik, skozi se sprehodiš po krožnem hodniku s steklenimi stenami in stropom, vse naokrog pa vrvi od pisanih rib s koralnih grebenov in morskih psov. In na koncu smo ujeli še hranjenje rib in morskih psov. Zanimivo je videti, kako precej majhne ribe za kos lignja odženejo dvometerskega morskega psa in lignja potem pogoltnejo v enem grižljaju ...

Po prihodu iz akvarija smo se razdelili na dve skupini. Večja je odšla najprej v Hard Rock Cafe (najpomembnejša točka Sidnijskega dela potovanja za našo Majo) potem pa v Umetnostno galerijo Novega Južnega Wellsa, manjša (Jošt in Vane) pa na razgledni stolp Sydney Tower Eye.

Z Joštom sva uživala v razgledih iz zaprte krožne opazovalne ploščadi, 250 metrov nad mestom! Razgled je res obsežen, lahko rečem, da v sončnem dnevu kar veličasten! Več kot eno uro sva porabila, da je bila najina radovednost potešena, spominska kartica na fotoaparatu pa precej bolj polna :-) 

Razgled s stolpa je obsežen, se ga kar ne naveličaš

 
Potem sva se sprehodila še enkrat do mogočnega jeklenega mosta Harbour Bridge. Tokrat sva si vzela čas za slikanje od spodaj in od strani ter za plezanje po starinski bronastih topovih razstavljenih pri 89 metrov visokem kamnitem stebru mostu. Potem sva se podala proti kavarnici sredi botaničnega vrta, kjer sva imela dogovorjeno srečanje z ostalimi.

Zala (z mangovim sladoledom!) nad mostom, ki prečka Darling Harbour.

Po nakupu majice in sladoleda v Darling harbour, smo se sprehodile skozi mesto do galerije. V pritličju so razstavljene slike in kipi domačih in tujih umetnikov. Zali so bile najbolj všeč pokrajine in živali. V prvem nadstropju pa je začasna razstava obrednih mask, oblačil in orožja z Nove Gvineje. Strašno! 

Hodnik v umetnostni galeriji










 

V kavarnici smo se pogreli s kavo in vročo čokolado in si nabrali moči za nadaljevanje sprehoda. Na poti proti hotelu smo le malo zavili s poti in raziskali še en polotoček, ki se drži botaničnega vrta, a že spada v mestni park Domain. Glavna značilost tega zelenega polotočka so od vodne erozije umetelno obdelane nizke skalne stene iz pisanega peščenjaka. Zelo zanimivo in lepo.

Pred odhodom v hotel smo se ustavili v italijanski restavraciji in si privoščili dve veliki pici. Moram reči, da sta bili okusni, ravno prav pečeni in začinjeni. A s pico iz Kavala ali Azurja ni primerjave - predvsem zato, ker so pice tu pečene v električni peči. Ni kaj, pri nas so pice še za Italijane nedosegljive :-)

20. dan - Sydney je res velemesto

nedelja, 3.8.

Včeraj smo v hotel pispeli pozno, okrog desetih zvečer, in se kar hitro spravili spat. Zbudili smo se v sončno jutro, poiskali trgovino, da smo kupili hrano za zajtrk in se kmalu nato odpravili na raziskovanje velemesta. Prvi clij na željo Zale in Jošta je bila Sidnejska operna hiša. Pot do tja pa nas je vodila mimo zanimivega starega pristanišča (Woolloomooloo Finger Wharf), umetnostne galerije in velikanskega prečudovitega botaničnega vrta (pa ne samo po Simoninem mnenju). Na rtu se odpre pogled na operno hišo in na množice turistov. Stavba je res zanimiva, na žalost je bila na več mestih obdana z gradbenimi ograjami. Vseeno smo naredili nešteto posnetkov. :)

Naslednja postaja je bil del mesta imenovan The Rocks. Tu je nastala prva naselbina belih naseljencev. Nekaj starih stavb je še ohranjenih, veliko pa so jih žal podrli in zamenjali z modernejšimi. Na srečo so se prebivalci temu uprli in rušenje se je končalo. Od tu tudi vodi veličasten most Harbour Bridge ali po domače obešalnik »coat-hanger«. Imeli smo srečo, da smo ta del mesta obiskali ravno v nedeljo, ko je na eni od glavnih ulic sejem. Naprodaj je veliko zanimivega, še več raznovrstne krame, obiskovalcev pa je tudi toliko, da si ne da vsega v miru ogledati. Od tu smo šli proti mestnemu središču z raznolikimi stolpnicami, med katerimi se tu in tam skriva kaka stara hiša ali cerkvica in res visokim stolpom Eye Tower. Načrtovano pot smo morali nekoliko spremeniti zaradi demonstracij, ki so potekale v središču mesta. Kaj je vzrok zanje, še ne vemo. Mesto nam je vsem zelo všeč in ob sladoledu oziroma ledeni kavi, smo že smo naredili načrte za jutri. Pred spanjem smo še prepakirali kovčke, da bo čez nekaj dni lažje vso kramo pospraviti za pot domov.

Prvi današnji pogled na velemestno središče

V botaničnem vrtu

Ibisi se sprehajajo povsod po mestu

Prvo poziranje pred operno hišo. (Igor, lahko bi rekli: »Misija opravljena« :)

V delu mesta The Rocks smo si ogledali, kako nastajajo okusni sadni bomboni.

 

Bivši pomol, zdaj spremenjeno v apartmajsko zgradbo z mnogimi lokali in simpatičnim imenom Woolloomooloo Finger Wharf.

19. dan - Kuranda in pot v Sydney

sobota, 2.8.

Zjutraj tokrat poležavanja ni bilo. Le pozdajtrkovali smo, zmetali kovčke v najeti avto in se odpeljali do železniške postaje Freshwater. Z muzejskim vlakom smo se odpeljali po ozkotirni železnici, ki je speljana strmo v hrib, z ostrimi zavoji, številnimi predori in mostovi na planoto. Naš cilj je bila vasica Kuranda, vmes pa smo se ustavili še na razgledišču nad sotesko, v katero se s planote preko 260 metrov visokega slapišča vali voda reke Barron. No, vali se, kadar je vode preveč, da bi jo uporabili za elektrarno in namakanje ... To pa je običajno le v mokrem delu leta, v času monsuna. Danes smo imeli le razgled na ne preveč vodnat slap, ki je padal preko mogočnega ostenja. Ja, gole stene in mogočno skalovje, ki ga je reka nekoč podirala s svojo močjo, je tudi ponujalo lepe motive za fotoaparat.

Kuranda je simpatinčna vas, s predelom prav posrečeno ohranjenih trgovinic, stojnic, čajnic in kavarnic iz sredine prejšnjega stoletja. Sicer pa je vas v celoti podrejena turizmu. Poleg običajnih pasti za turiste je na voljo velika izbira malih živalskih vrtov (ptice, metulji, strupenjače...). Mi smo izpustili vse, razen stare tržnice in se sprehodili po »Jungle walk«. Želeli smo videti deževni tropski gozd, kače, pijavke, pisane ptiče in še kaj (no Zala bi se odpovedala kačam), a smo bili kar malo razočarani. No, gozd je bil, kot se spodobi, čisto pravi deževni gozd (k sreči danes brez dežja), pot pa je bila skoraj ves čas asfaltirana steza, po kateri so nas prehitevali glasni avstralski in japonski turisti, hiteč nam neznanemu cilju naproti. Kjub temu naj je uspelo videti nekaj lepih metuljev, pajkov in ptic ter nekaj kuščarjev. V resnici je bila okolica čisto »ta prava«, a smo pričakovali malo več divjine.

Znova smo se usedli v stare, lepo vzdrževane vagone in oddrveli, pardon, se počasi spustili nazaj proti obalni ravnini. Tam nam je ostalo ravno še dovolj časa, da si v bližnjem Cairnsu privoščimo »fish and chips« ali vsak nekaj podobnega ter grško solato (samo Simona, seveda). Potem smo samo še odpeljali na letališče, oddali avto in se spakirali na letalo.

V Sidniju smo se proti hotelu odpravili z vlakom in na poti na postaji, kjer smo prestopili z vlaka na vlak videli zanimivo oblečeno mladino, v čevljih vseh bar in oblik s petami, da te kap. Tudi le za pusta primerne obleke niso manjkale, da ne govorimo o umetnih trepalnicah, pri katerih se človek vpraša, kako je možno sploh držati odprte oči. Pa je bil le sobotni večer in ne kak karneval.

S postaje Freshwater nas je na drevesu pospremil kakadu

Vožnja z vlakom v Kurando je bila zanimiva dogodivščina (na sliki pa vlak med povratkom v dolino)

Barron falls: slapa je res le za vzorec, soteska in skalne stene pa so fantastične

Na poti skozi deževni gozd

Eden od lepših metuljev, ki smo jih videli

18. dan - Sončne počitnice

Danes je bil pravi počitniški dan: brez velikih načrtov, kam bi šli in kaj bi počeli. Malo dalj smo spali, si privoščili počasen, počitniški zajtrk, nato rezervirali hotel v Sidniju in se počasi odpravili na plažo. Nekateri smo brali v senci pod palmami, drugi so plavali in uživali v ravno prav velikih valovih toplega tropskega morja. Dan je bil prav poletno topel, okrog 28 stopinj. Spet smo skuhali domače kosilo in si vzeli čas za klepet, kavo in ogled fotografij. Zala in Jošt sta vmes večkrat skočila v bazen. Zvečer smo poskusili še kokos – tekočino in belo kokosovo meso. Večini je bil okus »zanimiv«, kar pomeni, da je bilo čisto prav, da smo ga poskusili, a ga ne bi več izbrali, če ne bi bilo nujno. Spet smo opazovali jate netopirjev, ki so se spreletavali nad gozdom, ki mejo na naše počitniško naselje. Zdaj pa je čas za pakiranje kovčkov, saj jutri odletimo proti Sidneju.

Morje je bilo danes prav poletno vabljivo

Popoldanski klepet, pisanje razglednic in preizkušanje kokosa

Večerne jate netopirjev letijo mimo spodnjega krajca lune